Omemba: Emil Filipčič

»Živimo v vsem, zato bi človek tudi rad vse, kar pa ni mogoče in zato lahko nastopi občutek primanjkljaja.«

»Želja po življenju oziroma volja do njega je lahko res močna in šele v nekih zelo resnih situacijah se zaveš, da gre za nekaj skrajno prvinskega.«

»Zdi se mi, da sta si mož in žena v vmesnem času postala bolj podobna.«

»Kaj se je v tem času v odnosu med spoloma spremenilo.«

»Zdi se mu, da sta si mož in žena v vmesnem času postala bolj podobna.«

»On je bil kot zvezda, vsi drugi, najprej sem bil jaz en planet, potem je odkrival druge planete, in smo okoli njega krožili. Njegova gravitacijska sila nas je vse požrla.«

»Takrat je bila res nekakšna zlata doba, čeprav vsaka oddaja Radia Ga Ga je vrhunec zase.«

»Vsak petek na radiu, to je neponovljivo. Za vedno bom hvaležen, da mi je bilo to dano.«

»Mislim, da je bil nehote izjemen mentor.«

»Tukaj so pa redki, ki mu lahko v zgodovini stopijo ob bok, od Ježka naprej težko še kdo.«

»In zakaj ne bi človek dal svojih možganov na pašo? Ker noče biti ovca, ampak nekaj več, na primer znanstvenik, kot Einstein, ali pisatelj, kot Daniel Defoe, ali pomorščak, kot Krištof Kolumb, ali astronavt, kot Neil Armstrong, kdor koli, samo da ne bi bil on sam, kjer koli, samo da ni bi bil vedno natanko tam, kjer je.«

»Odkrili so šestindevetdeset milijonov let star fosil hobotnice. Izkazalo se je, da je starejša kot dinozavri. Ali je v takih razmerah sploh imelo smisel govoriti o ljudeh, ki so se rodili pred približno šestdesetimi leti?«

»ZDAJ govorim, kakor da te ni. Pa vendar si. In to je vseh skrivnosti največja skrivnost, kot pravi Ivan Mrak v neki svoji drami.«

»… že takrat je bil naš planet star štiri milijarde let. To je količina, ki je za človeško zavest preobsežna, zato zmeraj znova iščemo olajšanje v sedanjosti.«

»Že od nekdaj sem se zelo rad smejal in še zmeraj je tako.«

»Sada idem da napišem bajku.«

»Gledal je celo svoje življenje kot svoj hobi.«

»Potem se pa usedimo, je rekel Mendel.«

»A zdaj pa se boš še norca delal iz nas in nam pravil, da si nek svobodni umetnik!«

»Tako torej, tovariš Lokaves, imena da vam niso važna, pravite, tovariš Emil Čevapčič, kaj!«

»Lepota bežna ti, / ki me je tvoj pogled prerodil prav do dna, / ne bom te videl prej kot šele v večnosti?«

»Je to najboljše, kar zmoremo?«

»Vero v moč žive literarne besede sem izgubil.«

»Gre bolj za premislek o branju v živo in v obliki javnih branj.«

»Filipčič, mojster menjavanja mask in razgaljanja lastnega ustvarjalnega početja, se zdi za tak pristop še posebej primeren.«

»Če koncept Emila Filipčiča ne bi obstajal, bi si ga moral Emil Filipčič – človek izmisliti, da bi imel Emil Filipčič – pisatelj o čem pisati.«